»Gledališče je prostor žive prisotnosti, tam se oplajamo s sočutjem in se oborožimo zoper brezbrižnost. V tem svetu ne moreš obstajati, ne gre za nek privilegij, ampak za osnovno hrano človeka.«
»Gledališče se ukvarja s človekom, z njegovimi podobami, smisli, skrivnostmi. In sukati se v svetu globokih in čudežnih skrivnosti bivanja je moj privilegij, ampak tudi močna zaveza etiki gledališke umetnosti. Hvaležen sem svoji odločitvi iz mladosti, da sem za svoj življenjski poziv izbral prav gledališko umetnost. Na tej poti sem namreč srečeval izjemne osebnosti, ki so poleg gledališča soustvarjale tudi mojo umetnost.«
»Gledališče ustvarja drugačen profit; tke vezi med ljudmi, tke strpnost, odstira sovraštvo, drži zrcalo človeški neumnosti in nas nenehno opozarja, kako zlahka pozabljamo na človeške vrednote.«
»Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj teksta oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v veliki meri tudi najdejo – nova izrazna sredstva, tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem.«
»Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj besedila oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v večini tudi najdejo – nova izrazna sredstva, tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem.«
»Merili konteksta in prevpraševanja odrskega izraza Lukan po lastnih besedah pri ogledu predstav ni sledil vnaprejšnjemu konceptu, saj se je ta namreč izoblikoval sproti, bolj kot intuitivno vodilo za orientacijo po ogledanem kakor pa čvrst sistem; če sem popolnoma natančen, so ta koncept pravzaprav spodbudile ravno uprizoritve, v katerih je bil najbolj izražen. Če ga poskušam čim bolj jedrnato opisati, sem v širši izbor za tekmovalni program uvrščal uprizoritve, ki so kar najbolj upoštevale dve merili: merilo konteksta in merilo prevpraševanja odrskega izraza.«
»Pri izboru me je vodilo načelo izvedbene vrhunskosti predstav, njihov pomen za razvoj slovenskega gledališkega izraza in prostora, za promocijo novih avtorskih poetik, tudi za reprezentativnost in zaokroženost nekega enotnega slovenskega gledališkega prostora.«
»Igralski razpon Branka Šturbeja je širok, zajema vloge tako v klasičnem kot sodobnem repertoarju, enako suveren je v drami in komediji, v vsako vlogo, se zdi, vstopa z enako 'naivnostjo' in neposrednostjo, z domala otroškim čudenjem, počasi, a zanesljivo pa skozi njen razvoj – ob nesporni 'tehnični' virtuoznosti – pridobiva presunljivo miselno in emotivno globino.«
»Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj teksta oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v veliki meri tudi najdejo – nova izrazna sredstva, tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem.«
»Ker so nekatere letošnje tekmovalne uprizoritve daljše ali izvedbeno zahtevnejše, je pred nami kar zahtevna naloga, ki vključuje tudi iskanje in opremljanje zunanjih lokacij in usklajevanje festivalskega urnika.«
»Želimo, da festival v intenzivnem 14-dnevnem dogajanju predstavi poglobljen vpogled v aktualno stanje in razvojne trende slovenskega gledališča. Tuje prestave pa predstavljajo priložnost za slovensko občinstvo in slovenske gledališke ustvarjalce, da dobijo vpogled v delček aktualne, vznemirljive, visokokakovostne produkcije tujih gledališč. Vemo, da ni veliko priložnosti, da bi lahko na slovenskih odrih spremljali tujo gledališko produkcijo.«
»V prvi vrsti so notranje-organizacijski, ker se je festival podaljšal na 14 dni, zasedel vsa odrska prizorišča v matični hiši ter s tem v jesenskem času znatno posegel v aktivnosti, ki jih takrat izvajajo druge organizacijske enote SNG Maribor.«
»Tuje gledališke skupine so že vrsto let opozarjale, da so gostovanja, ki so pomemben del Borštnikovega srečanja, mnogo lažje izvedljiva v času ob koncu gledališke sezone. In tudi slovenska gledališča so bolj naklonjena temu terminu, ker ne posega v čas, ko pripravljajo drugo premiero v sezoni, kar se je dogajalo jeseni, ampak se festival zgodi ob izteku gledališke sezone, ko lažje načrtujejo gostovanja in svojo prisotnost na festivalu.«
»Z izrednim občutkom za jezik, s prevajalsko natančnostjo in z naklonjenostjo primorskemu dialektu mu je uspelo besedilo suvereno prestaviti v Vipavsko dolino ter uprizoritvi dodati mediteranskega duha, sočnosti in neposrednosti.«